včerajšnjega pohajkovanja … na srečo ni pustilo bolečin v kolenu

razen tistih seveda … v sklopu splošne utrujenosti po prehojeni poti podvežak .. lastovec .. deska .. tolsti vrh .. velika zelenica .. veliki vrh .. molička planina .. korošica .. vodotočnik .. pod lastovcem do podvežaka

se pa zaradi pozabljene kreme za sončenje … moja glava danes sveti v vijoličnem odtenku

mi bo plezanje postalo celo všeč

po prvem … kjer mi je bilo nevajenemu postopku kar neko stanje in preprijemanje vrvi

mi je bilo v drugem s plezalniki nekoliko bolje

a šele v tokratnem v postlerwegu¹ sem prav pošteno užival

1. oz. postlersteigu [↩]

so se moji strahovi

razlika v ostrini ni posledica novega slikovnega procesorja … kot sem se previdno tolažil včeraj … saj je tudi na 300ki s starejšim digic 2 slika ostrejša

očitno gre kar za napako na eos 40d … predvidevam da je to še posledica popravila

skoraj toliko kot veliki brat … razen seveda velikosti … in teže 

v nekaterih pogledih celo več … saj so po prvih testih fotke neprimerno ostrejše

je bil to vsekakor šok zame … vendar bi zaradi novega slikovnega procesorja digic 4 razlika verjetno morala biti celo pričakovana

danes ni bilo na najini strani

1. poskus se je zatrl že v kali na parkirišču pod rote wandom … in to kar brez izstopanja iz avtomobila

pod pfaffenkoglom sva celo dostopila do vstopa v smer

do tam nabrala klopov za naprej in nazaj¹  … se že pripravila za vstop in preobula

a se zaradi pršenja vrnila na izhodišče²

murphy je s5 pokazal da je glavni … in nam kmalu zatem naklonil celo nekaj sonca ob ogledu strassengelske cerkve

a vsekakor je bolje bentiti v soncu na trdnih tleh … kot moker sredi stene … ki bo počakala do naslednjič

1. ne pomnim da bi jih kdajkoli našel na sebi več kot enega ali 2 … danes vsaj 15 [↩]
2. na srečo še pred razvijanjem vrvi [↩]

slabega vremena … sem iskal krajšo turo … in jo našel na raduhi … kjer sem bil nazadnje v kopnem pred kakšnimi 35imi leti¹

grozeči oblaki so bili milostni … in mi naklonili le nekaj² kapljic dežja tik pred zaključkom

lavamündska stena pa se je celo kopala v soncu

tako da zaradi vročine … in seveda razbolelih rok od včeraj … nisem zmogel za trening več kot enega prehoda

1. s turnimi smučmi sicer nazadnje letos januarja [↩]
2. niti ne prav omembe vrednih [↩]

v pustolovskem parku

ki se je sicer kmalu za tem prehodom končal z dehidracijo in kolapsom

a tudi to je del življenja … in seveda kar pravi trenutek … da se človek zamisli nad svojo kondicijo

še bolje nad razmerjem … med močjo rok in maso ki jo prenašajo

smo najboljši par

so prestali prvo preizkušnjo … moje noge pa tudi za silo

a glede na preplezani 2 smeri v ratengratu in röthelsteinu … normalweg in alte südwest … sem lahko verjetno z nakupom zadovoljen

tudi glede izgleda … so očitno  tako lepi … da jih faušija sploh ni spustila na sliko