medi tape … okrašen z nedeljskimi ranami

za ogrevanje v sončni nedelji¹

boštjanova pot na brinjevo goro je bila v hladnem jutru prav zares le ogrevalna

medtem ko je za lavamundsko bilo potrebno napeti kar nekaj mišic … še posebej ker sta 1. vzpon in spust bila skoraj brez uporabe skob in klinov²

za drugega je za to zmanjkalo moči v rokah … in tako sta bila tako vzpon kot spust z uporabo vsega železja v steni mnogo enostavnejša³

vsekakor bo potrebno čimprej  s5 pričeti s sklecami in "štemanjem"

1. in nalivom na srečo šele na poti domov [↩]
2. pri vzponu 1 skoba za počitek … pri spustu za zadnje 3 ni bilo več moči [↩]
3. pri spustu me ni oviral niti fotoaparat [↩]

bi se bilo naslednjih nekaj dni odpovedati kakšnim večjim podvigom … mi je svetovala terapevtka … potem ko mi je nalepila moder medi tape

s tem je pokopala vse moje plane do konca dopusta

no ja … tolaži me vsaj to … da niti vremenska napoved ni najbolj obetavna

z adrenalinsko malo mojstrovko

zapotoškimi slapovi z najlepšim slapom kar sem jih kdajkoli videl

krasjim vrhom s koluji in snežno jamo

slapovi fratarice … na katerih me v prihodnosti čaka še soteskanje

krasnimi slapovi na šumniku … ki ga večina pozna le po nekaj metrih šunikovega bajerja

in za konec še dvojno dozo adrenalina na visoki ponci in prehodu preko planiške škrbine na srednjo ponco

slovenska planinska pot

danes že downhill proga

očitno po razmišljanju šc pohorje

sodijo spustaši na planinske poti … planinci pa na ceste

je bil v glavnem planu … a je padla tudi grofička … oz. krofička

sicer je tudi slednja tiha želja … predvsem zaradi težav z meniskusom … a je bila včeraj večja ovira moja kondicija

ampak kakorkoli … pomemba zmaga zame je 1. letošnji 2jurček

pojem tu … ju3 pojem tam … grem poju3šnjem drugam

skoraj tako bi lahko opisal moj 3dnevni mini dopust

od brzic tržiške bistrice v dovžanovi soteski

spokojnosti bohinjskega jezera v popoldanskem soncu

avta na vlaku med bohinjsko bistrico in mostom na soči

do že tradicionalnega kampa lazar¹ 1. dan

grajskega parka morda najbolj belega gradu 2.

ter za uživaški zaključek že skoraj domača premantura za prehod v 3. dan … in seveda njegov preostanek

1. ki je bil tokrat v pričetku sezone takorekoč prazen [↩]

peš na vrhu habakuka … s krasnim pogledom na maribor

1.č po 26. novembru … ko so me težave z meniskusom odvrnile od takšnih aktivnosti

kljub rahlim bolečinam v kolenu … upam da bom lahko s tem nadaljeval … vedno bolj in bolj

a vseeno s sončnimi barvami v poletje 

gre na bolje

na srečo tudi brez takšnih surovin opojnih substanc

ki so vsekakor prijetna popestritev naporov … in seveda razlog za fotografski počitek